IVAN VURNIK

UVOD

Ivan Vurnik je slovenski arhitekt, čigar arhitektura močno posega v ljudske in umetnostne oblike. V svojem ustvarjanju je poskušal ustvariti slovenski nacionalni slog, ki bi združeval oblikovno izraznost, uporabnost ter lepoto. To iskanje ljudske dekoracije ga je kasneje pripeljalo do konstruktivizma. Prav to ga razsvetli kot enega najzanimivejših slovenskih arhitektov. Ne poslužuje se zgolj antičnih idealov temveč poskuša slovensko kulturo ustvariti kot svoj ideal. Ne potrjuje svoje identitete ampak jo poveličuje-še zmeraj pa oblikovne prvine prevladujejo nad nacionalističnimi motivi.

 

*Slika 1: Ivan Vurnik z ženo Heleno, 1950, portret

ŽIVLJENJEPIS

Arhitekt Ivan Vurnik se je rodil 1. januarja 1884v Radovljici očetu  Janezu in materi Tereziji. Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju, klasično  gimnazijo pa od 1895–1904 v Kranju in 1905–07 v Ljubljani. Po maturi se je vpisal na študij arhitekture na Dunaju. Njegova učitelja C. König in K. Mayreder sta bila klasicistično usmerjena arhitekta, kar se je poznalo tudi na samem Vurniku. Maks Fabiani ga je edini seznanjal z modernejšimi tokovi in ga proti koncu študija leta 1911/12 za tri semestre peljal v mojstrsko šolo O. Wagnerja na Dunaju.

Študij je  končal leta 1912 ter s štipendijo poleti odšel za tri mesece v Rim, kjer je proučeval antične in renesančne spomenike in druga dela italijanskih umetnikov. Po študiju se je poročil z dunajsko slikarko Heleno Kottler, s katero sta sodelovala v mnogih njegovih projektih. Po vrnitvi na Dunaj je bil med leti 1913-15 pomožni arhitekt v biroju za zidavo novega cesarskega dvora v Hofburgu. 1915 se je vrnil v Radovljico in bil vpoklican v vojsko.

Leta 1919 se je stalno naselil v Ljubljano, kjer je bil leta 1920 zaslužen za ustanovitev oddelka za arhitekturo na Tehniški fakulteti. Zavzemal se je, da bi v oddelek pridobil še Maksa Fabianija in Jožeta Plečnika. Fabiani je vabilo odklonil, Plečnik pa je leta 1921 prevzel predavanja o kompoziciji in nauku o slogih v okviru fakultete. Vurnik je predaval večino ostalih predmetov (razvoj arhitekture, nauk o zgradbah, o gradnji mest ipd.), tako da je študij arhitekture na ljubljanski univerzi normalno stekel. Leta 1925 je Vurnik prevzel vodstvo tega oddelka in ga obdržal do 1946, ko so mu ga vzeli in ga poslali na študijski dopust (1946/47), da so lahko neovirano izvedli nove namestitve.

V službo se je vrnil kot profesor za kompozicijo, leta 1957 pa je bil upokojen in se umaknil v Radovljico. Med leti 1931–40 je sodeloval kot referent v razsodišču natečajev za državne zgradbe, vsako leto študijsko potoval, dobro je poznal zahodno in severno evropsko arhitekturo in urbanistiko.

Rad je veliko potoval in prav zato se je tudi udeleževal številnih mednarodnih kongresov in razstav. Leta 1957 mu je tehniška visoka šola na Dunaju omogočila veliko retrospektivno razstavo in predavanje o bistvu arhitekture. Leta 1961 je dobil Pechtlovo nagrado, leta 1966 pa Prešernovo nagrado.

Umrl je 9. aprila 1971 v svojem rojstnem kraju, Radovljici.

DELA

S samostojnim načrtovanjem je začel že na Dunaju, sprva predvsem z umetnoobrtnimi deli, predvsem nagrobniki, spomeniki, kapelami, oltarji ali z manjšimi obrtnimi deli npr. slavnostni ornat za škofa. V dvajsetih letih dvajsetega stoletja so se ob nacionalnem romanticizmu začeli uveljavljati realizem in ideje o moderni arhitekturi.

Najprej ustvarja pod vplivom secesije in ekspresionizma. Njegova najbolj znana dela iz tega obdobja je oprema nadškofijske kapele v Trstu 1913, Anatomski inštitut v Ljubljani, bolnico na Gorniku, Zadružna gospodarska banka v Ljubljani, Narodni dom v Kranju in Sokolski dom na Taboru v Ljubljani- so popolne uveljavitve ideje moderne arhitekture ob nacionalnem realizmu tistega časa.

Slika 2: Ivan in Helena Vurnik, 1921-22, Zadružna gospodarska banka v Ljubljani, Ivan Vurnik

*Slika 3: Ivan Vurnik, 1921-22, Detajli fasade zadružne gospodarske banke v Ljubljani

*Slika 4: Ivan Vurnik, 1919-20, Anatomski institut v Ljubljani

Po letu 1925 je v urbanističnih delih začel težiti k funkcionalizmu. Te je sprva izrazil z udeležbo svoje šole na natečaju za poslopja Zveze narodov v Ženevi 1927.
Dela ki presegajo izven same oblikovne sfere v socialno in fukcionalistično sfero zavzemajo: delavska vrstna hiša v Mariboru 1928, urbanistična zasnova Bleda, načrt za hotel Grajski dvor, Savnikovo hišo in grobnico družine Vidic-Resman, vse v Radovljici idr. Leta 1934 je izdelal tudi načrt za Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, ki je konkuriral Plečnikovemu.

Slika 5: Ivan Vurnik, 1967, Prenovljena fasada bazilike Marije Pomagaj v Brezjah

Med okupacijo se je pripravljal na delo s študenti po vojni. Kljub bridkim presenečenjem (mdr. odvzem predstojništva oddelka) je po vojni s študenti izdelal vrsto načrtov: sindikalni dom ob morju 1948, opera za manjše mesto, centralna ambulanta za TBC na Mirju v Ljubljani, ipd. Med neizvedenimi Ljubljanskimi načrti zbujajo največ pozornosti: opera na Trgu revolucije 1953, hotel in opera v središču Ljubljane na območju Ajdovščine.

*Slika 6: Ivan Vurnik, 1928, Delavske vrstne hiše v Mariboru

Pomen in oblikovne značilnosti

Vurnik sodi med pionirje in utemeljitelje moderne arhitekture pri nas. Skupaj s Plečnikom in Fabianijem (vsak iz svojih izhodišč) je razvil nekaj temeljnih konceptov arhitekturnega in urbanističnega oblikovanja. Vurnikova vloga in pomen se izrisujeta v treh poglavitnih smereh: 1. v poskusu oblikovanja slovenskega narodnega sloga, 2. v zgodnjem vnašanju sočasnih konceptov funkcionalizma, 3. v pedagoškem delu.

Navdihuje se v bogati dekorativnosti, racionalne ureditve secesije, hkrati pa v nekaterih prvinah ljudskega okrasja. Zadružna gospodarska banka v Ljubljani, ki zraven čisto dekorativnih prvin, hkrati z moderno organizacijo notranjega prostora in eksotično poslikavo tvori vzporednico ekspresionizmu v drugih umetnostnih zvrsteh na Slovenskem.
Njegov šilasti lok, kot transcendentno in obenem konstruktivno obliko strukturiranja stavbe, nakazuje na arhitekturo »amsterdamske šole«, kjer so šilasti loki podobno kot pri Vurniku osrednji, poimenujemo jih kar kot znakovni reduktor celotnega vtisa arhitekture.
Ko je uvidel da se ta smer končuje se je obrnil na novo; funkcionalizem.  Išče predvsem cilje v funkcionalnosti, kjer se pojavljajo tudi klasični arhitekturni elementi. Pri svojih umetnoobrtnih izdelkih, nagrobnikih in cerkveni opremi pa se še vedno poslužuje osnovnih načel dekorativizma.

*Slika7: Ivan Vurnik, 1920-21, Stavba sanatorija za pljučne bolnike na Golniku

POVZETEK

Ivan Vurnik je eden izmed najbolj prepoznavnih slovenskih arhitektov. Rojen je bil leta 1884 v Radovljici. Poleg Jožeta Plečnika in Maksa Fabiania velja za pionirja moderne slovenske arhitekture in utemeljitelja urbanizma na slovenskem.

Študiral je arhitekturo na Dunaju in v Rimu, ter se leta 1911 poročil z dunajsko slikarko Heleno Kottler, s katero je pri svojem delu veliko sodeloval. Bil je eden izmed ustanovilteljev oddelka za arhitekturo na Tehniški fakulteti v Ljubljani in ga kasneje tudi vodil.

Precej se je ukvarjal z iskanjem posebnega »narodnega sloga«, rezultat pa je fasada Zadružne gospodarke banke v Ljubljani. Po letu 1925 se je preusmeril v funkcionalizem.

Njegova dela obsegajo stavbo sanatorija za pljučne bolnike na Golniku, Anatomski inštitut v Ljubljani, Narodni dom v Kranju, Zadružna gospodarska banka in mnoge druge. Po letu 1930 je začel ustavrjati urbanistične načrte za različna slovenska mesta in leta 1966 prejel Prešernovo nagrado za življensko delo. Po upokojitvi leta 1957 se je vrnil v Radovljico, kjer je tudi umrl.

SUMMARY

Ivan Vurnik is one of the most distinctive Slovenian architects. He was born in 1884 in Radovljica. Next to Jože Plečnik and Maks Fabiani, he was one of the pioneers of modern Slovene architecture and founder of urbanism in Slovenia.

He studied architecture in Vienna and Rome and married a Viennese painter Helena Kottler in 1911. They have collaborated in many of his works. He was also one of the founders of the architecture department in Technical University in Ljubljana and later became head of the department.

He occupied himself with finding a special “national style” and the result of that is the facade of Cooperative Business Bank in Ljubljana. After 1925 he diverted his interests into more a functionalist style.

His works include the sanatorium for lung patients in Golnik, Anatomic institute in Ljubljana, Kranj National Hall, Cooperative Business Bank and many others. After 1930 he started making urban plans for different Slovenian cities and received the Prešeren Award for his life work in 1966. After retirement in 1957 he returned to Radovljica, where he died.

BESEDILNI VIRI

  • Stane Bernik, Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja, 2004, Knjižna predloga– stran 56
  • Peter Krečič,2013,online,9:54   http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi828088/
  • Različni avtorji, 1986-2008,online,9:54   http://www.gorenjci.si/osebe/vurnik-ivan/456/

SLIKOVNI VIRI

*Opomba: Slikovna gradiva, ki so v tej spletni objavi citirana in so bila predhodno označena z avtorsko pravico Copyright © so v tej nalogi (http://tiakoj.splet.arnes.si) uporabljena zgolj za izobraževalni namen.

Avtorji:

  • DOLAR, Žan Ticijan, 2015-16
  • ŠPENKO, Neli Ajda, 2016-17
  • KOJTERER, Tia, 2018-19